nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Marta, poved v sobesedilu:
si je pogladila lasé s čela, spustila je izpodrecano krilo, da je seglo do gležnjev, odvihala si je rokave ter jih zapela za pestjó; in je šla.
Uro hoda je bilo do Leševja; preko močvirja, skozi samoto se je vil blatni kolovoz. Gruče samotnih brez, gruče nizkih hrastov, samujočih na ogromni zeleni krtini, Bog vedi po kakšnem naključju izgubljenih v to žalost; in daleč tja, vse do konca, pusto otožno polje; tako otožno, v svoji topi bridkosti, tako pustotiho, kakor mati, ki nima kruha, da bi ga dala otrokom ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani