nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Marta, poved v sobesedilu:
Tako žalostno je bilo -- cesta brez konca in temen gozd tam, ves temen in neprijazen, da sem strahoma gledala nanj ... In sem pomislila: se zdaj moží in je vse belo oblečena in venec ima na glavi in pelje se v lepem vozu in ženin jo drží za roko in obadva sta vesela in sonce sije tam ... Tako sem mislila, pa mi je bilo še bolj hudó pri srcu ... kakor da se vi vsi lepo peljete v soncu, mene pa ste pahnili v dež in blato ... tako je bilo ... še oče so bili med vami in so jéli in so pili ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani