nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Marta, poved v sobesedilu:
Ko se je vrnil v véliko izbo, je stopil k oknu. Spodaj bežeča, rumena voda, od dežjà visoko narasla; med vodó in hišo ozka pot, komaj klaftro široka, ob bregu nizki kostanji, še vsi goli in črni; na oni strani tvorniško dvorišče, pusto in prostrano; iz visokega dimnika se je vzpenjal črn dim in se je spuščal pod težkim vzduhom, pod nizkim nebom počasi v gostem oblaku k tlom.
Ko je stal ob oknu in gledal na rumeno vodo, na pusto dvorišče, na črni, ki je legal na zemljo, ga je obšla bridkost tako resnična, da je bila v nji komaj senca malosrčnega samopomilovanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani