nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Marta, poved v sobesedilu:
je pogledala, strnila je obrvi: glej, ti opora vsemu svetu, glej brez opore!
Ženska je bila dolga in zelo suha, njena lica so bila siva, kakor od umazanega platna in tako upala, da so štrlele visoko tenke kosti; zato je bilo toliko bolj čudno, da so se ustnice, kakor so bile žalostne, sladko smehljale in da so smehljajoč prosile zakrvavele, vse solzne oči.
”Kaj, mati?“ je vprašala.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani