Pod jablanami se je razprostirala bleščeča sinja preproga potočnic, tako nagosto tkana, da je trava komaj dihala in se poganjala trudoma k luči. Po tej lepoti se je znad gozda, še v meglenem somraku dremajočega, razgledavalo jutranje sonce, neba in zemlje svetlooki gospodar.
Utrgal sem potočnico in sem ji rekel: ”Kaj nič ne vidiš, ti mala, nedolžna?