Prav pod menoj je poslednjikrat zaječala mladika, je zavzdihnila trepetaje: ”Človek je hodil tod; njegov spomin je smrt!“
Majsko sonce, to milo in mehko, še ni bilo dospelo do poldneva, na golo jaso pa je pripekalo s trdo poletno močjo. Legel sem v praprot in koj mi je dremavica rahlo segla preko čela in oči.