Vesele so bile zdaj njegove oči, toda ona ni več čutila njih toplote, tudi ni spoznala več prijazne ljubezni, ki je bila v njegovem glasu, in komaj je čutila gorke ustnice, ki so se bile dotaknile njenih prstov.
Ko se je vrnila v izbo, je sedla k oknu in je naslonila glavo ob dlan. Tedaj je videla zunaj žalostno in tiho zimsko noč, ki je bila legla na mesto, na vso mrzlo mrtvo zemljo.