Sčasoma nam je bil skoraj popolnoma tuj, tudi meni; zdelo se mi je, da živi v drugem svetu, ki ga ne poznam; in da bi se zgrudil od osuplosti in groze, če bi ga spoznal.
Sedel je kraj plota ves miren, košati rep je bil v krasnem položil na tla. Skozi široko špranjo, ki si jo je bil sam izkopal in izglodal, je strmel doli na vrt, na zelene loke pod njim, na daljne gozdove, ki so bili čudežno prežeti od jutranjih sončnih žarkov.