In moje pričakovanje propade sramotno, zakaj neznanec me umorí s takó čudovito novico, da sem popolnoma razblinjen, nesvesten ... Takó n. pr. sem sedel zadnjič pri ”Sv.“ in pil kozarec istrijanca v najtemnejšem kotu široke, nizke gostilne. Pri vratih je dremal majhen, suh človek, z redkimi, svetlo rdečimi, navzgor štrlečimi lasmí in šilastim, usehlim obrazom; zdelo se mi je površno, da je to sosedni krojačAchille Manfredonia.