Jaz se jih ogibljem, kolikor morem; kadar zagledam od daleč megleno postavo z nedoločnimi konturami, ki se zdaj krči, zdaj spet širi in hrepení vedno višje in višje, -- tedaj napravim ovinek, če je cesta še takó blatna, in se skrijem v prvo vežo. Toda časih se zgodí, da stopi neznanec kakor nalašč prav v tisto vežo, -- in jaz pričakujem nekaj nenavadnega, groznega, kakor Duncanova sinova v usodni noči.