Ah, moj Bog! -- kjé so tisti časi, tisti krasni primitivni časi, ko so bili nazori in čuti kakor rezani iz enega, ne sestavljeni iz različnih blestečih, raznobarvnih, mikroskopično majhnih delov! Kdor je bil takrat bedak, bil je cel, popoln bedak, brez vsakovrstnih mističnih postranskih pritiklin, katere se dandanes pri ljudéh te vrste po nepotrebnem silijo v ospredje ter zmotijo neizkušenega opazovalca, da vidi pred seboj časih vse kaj drugega, kakor celotno, pristno, nepokvarjeno naravo ... Vsakdo je nosil plakat s seboj, -- a ne na hrbtu, pod suknjo, -- nosil ga je na čelu, na nosu, v očéh, v svojih besedah, -- in pasanti so čitali v razločnih, debelih črkah: ”Bedak“ ...