Na ped zemlje za barako je sijalo sonce in je popilo slano; tam je ležala psica. Sama je bila, dremala je z napol zaprtimi očmi. Sklonil sem se k nji, pobožal jo po mehki dlaki, pogledal ji od blizu v rosni; še z repom ni zgenila, oči pa so bile mirne in tuje, so nejevoljno vprašale: ”Počemú si prišel?“