Nad tem jezerom so sijale tiste žarke zvezde, ki se približajo zemlji ter pokažejo vso svojo lepoto, kadar je blizu jutranja ura; zakaj najsvetlejše in najmilejše gledajo oči ob slovesu.
Valovi so se tiho zgenili, upadali so; tedaj se je prikazalo kakor črna roka utopljenca, ki se vzdigne še poslednjikrat, zamahne ter izgine. se je zdelo, da je videl bledi obraz korenjaka, slonečega ob stolu.