Nad njimi, v zlatih izbah, so že vzdihovale hude sanje, so luči umirale in so bile rože pohojene. Njim, bojarjem in imetnikom, pa je sveta polnočna ura oznanjala začetek vseh sladkosti.
O, kdo bi po pravici in po resnici govoril o ljudéh, ki stojé takorekoč na visokem hribu ter sipajo koristne nauke v dolino?