Dvorana se je vrstila za dvorano, druga lepša od druge; brez števila luči je sijalo od stropa, kakor da je bilo sonce v gostih; v čisti belini, v prešernem zlatu so se bahale stene. Kaj bi človek še nadalje govoril? je zamižal, ker se mu je bilo premočno zableščalo pred osuplimi očmi.