Ošabno se ščeperi na svojem kamnu, pod svojo muzo; narod pleše in ter se ne zmeni zanj. Svetilke ugašajo, zvezde umirajo v megli, mrzla noč zéha od ulice do ulice - kameniti junak stoji tam, čuti roso na svojih licih in se čudi: ‚Odkod ta tišina, odkod ta samota? Saj sem slaven!‘