Vesele in bistre so tvoje oči, kakor oprano nebo, kadar odseva na njem svetla od polja; globoke so, kakor jezero nad zakletim gradom in kakor je nebo, kadar se božja streha vzdigne do nebes in se zvezde tiho približajo gozdu; pogleda človek vanje, pa sliši pesem, ki jo je takrat slišal, ko se mu je sanjalo, da je prečudno odrešen vseh bridkosti in da z angeli prepeva Materi božji na čast. Tvoja lica so lepša, bolj so rdeča in dišeča, nego rože na Marijinem vrtu. Lahke so tvoje noge; kakor hodiš, ne hodijo sence v gozdu tako mehko in tiho ...