Kraj gozda je legel v travo in je gledal v nebo, ki je bilo zmerom višje in zmerom svetleje, kolikor dalj je gledal; človeške oči bi ne bile ugledale ne še ene zvezde, pa jih je videl že brez števila.
V gozdu je šumelo, topel veter je šel v dolino; je gledal v nebo, in kakor je pelo na nebu, v gozdu in na polju, tako je prepevalo v njegovem srcu.
”Rdeča so tvoja ustna, kakor ruta okoli tvojega vrata, kakor, ki se priklanja v polju, kakor nageljni na tvojem oknu.