Dolgo si trpel, ti sužni narod, stanovitno si nosil svoj križ; toda Kristus sam se je zgrudil na klancu; On sam, ki je bil rojen za posodo trpljenja, je zajokal na križu. Kaj niso tudi tebi že dnevi šteti; kaj ni morda že blizu tista grenka ura, ko boš zaklical proti nebu: ”Moj Bog, zakaj si me zapustil?“ Ali bi človek zajokal, ali bi hvalil, da je že konec te žalostipolne tisočletne križeve poti, da je že blizu Golgata, že blizu ura tretja?