Najbolj in najlepše pa so se svetile oči in je takrat spoznal: tam, v tistih očeh je življenje, kakor mu ga na vsem božjem svetu ni enakega.
Daleč že so bili farani; celó zakasnele, pobožne kmetice, ki po maši obredejo še stranske oltarje in ves križev pot, so prišle z drobnimi koraki mimo in so se križale, ko so ugledale. pa je stal, kamor je bil prirastel, dokler se ni sonce nagnilo do hriba.
Ko so priromale sence s klanca ter upihavale luči po dolini, počasi in tiho, kakor o veliki noči cerkovnik s sveče pred oltarjem, se je napotil proti gozdu, ki je bil njegov dom.