Vse se je svetilo v soncu: oči, lica, ustnice, rdeča ruta okoli vratú, pisano krilo in celó beli robec, ki ga je držala v roki ob pasu. Najbolj in najlepše pa so se svetile oči in je takrat spoznal: tam, v tistih očeh je življenje, kakor mu ga na vsem božjem svetu ni enakega.
Daleč že so bili farani; celó zakasnele, pobožne kmetice, ki po maši obredejo še stranske oltarje in ves križev pot, so prišle z drobnimi koraki mimo in so se križale, ko so ugledale. pa je stal, kamor je bil prirastel, dokler se ni sonce nagnilo do hriba.