Preromal je prostrane gozdove in je verno poslušal, ko so mu pripovedovali svoje žalostne ponočne zgodbe; vse bolj bučeča in vse bolj nedeljska je bila njih pesem, nego tista, ki so jo prepevale cerkvene orgle, kadar jih je gonil gluhi organist.
Tako se je klatil brez doma, brez pota in brez posla, sebi v sramoto, ljudem v spotiko in v nagnus.
Če ga je srečal kmet, je pogledal hudó in je pljunil debelo: