Strmel je in se je čudil; najbolj se je čudil, da še cerkve ni ugledal, niti kapelice, kakor se je oziral. Le tam daleč, skoraj že tik neba, se je belilo na holmu, zamolklo je vzdihovalo iz večerne daljave.
”Otroci, ljubi moji, sirotni, kam ste se razbegnili, kod nosite svoj križ?“