Tik pod njim strme rebri, črne globeli; vsenaokoli šumeči, rumeni gozdovi, daleč pod svetlim nebom ravan brez konca; srebrna megla je puhtela iz nje naravnost proti nebu, kakor sveta Abelnova daritev. Zemlja je prepevala, zamaknjena sama v svojo lepoto.
”Tod bodo živeli veseli ljudje!“ je vzkliknil; sladak spomin je spreletel njegovo srce ...