Vasi in ljudi se je ogibal; samota je bila njegovo cesarstvo. Gledal je, kako teče potok skozi polje, v senci belih vrb: poslušal je dolgo in natanko njegovo pesem in navsezadnje jo je razločil tako čisto, da je slišal besede in človeški glas. Poslušal je, kako pošumeva polje v rahlem vetru in to tiho pesem polja in njiv je razločil izmed vseh drugih.