Siva glava se je zibala, zibaje je spremljala pesem, prelepo, nikoli zaslišano.
”Prisodil si bridkosti petinsedemdeset let, vrhano mero in prevrhano ... zdaj pa si videl sam, da to vedro več ne drži ... služil sem, doslužil po pravici, zahvaljen za to zadnjo milost!“
Tako je rekel in se je nasmehnil, duša pa je šla poslušat pesem še lepšo.