Pod njim hité oblaki, da rosijo od izhoda do zahoda; obrnejo se na jug, ali na, kadar se spomnijo navsezadnje še na siromakovo lého. Zemlja rodi, neutrudna mati; sedemdesetkrat sedemkrat sinov je že pokopala, vnuki pa sesajo na njenih prsih. Nepregledno žitno polje se zvrstoma priklanja pod vetrom; gozdovi, črna straža njegova, gledajo nanj iz visoke daljave, temno in zvesto, kakor gleda mož na doječo ženo ...