Nevernik se je izgubil v gozd, neslišno, kakor ugasne kresnica v grmu, pa je ležal v travi, gledal je v nebo in še pomislil ni, da je bil dušo prodal za gosli. Od nikoder ni bilo vetra, še tistega rahlega ne, ki se ponoči na skrivaj poigrava z mladimi vršički, tako visoko in tako tiho, da se zdi človeku: zvezde šepečejo onkraj mesečine. Mesečina pa je bila tako in jarka, da se ne ena zvezda ni prikazala.