Šel je skozi vas, šel je iz vasi, njegovo srce pa ni več prepevalo, temveč jokalo je od same bridkosti. Napotil se je v gozd, zakaj tam je bil njegov pravi dom; nastlana praprot mu je bila postelja, nebo mu je bila streha; črni borovci so mu bili bratje, bele breze so mu bile sestre.
Zato se je napotil proti svojemu domu, da bi legel na svojo posteljo, pod svojo streho, med svoje sestre in brate, ter umrl.