Nazadnje pa si je naložil to črno breme in se je napotil, da bi potožil Materi božji svojo bridkost. Ali namesto da bi stopil prednjo globoko upognjen, proseč in vzdihujoč, je skoraj zaplesal do oltarja, pokrižal se tako malomarno, da je bilo komaj križu podobno, pomolil svojo molitevco tako urno in viharno, da je izpustil najmanj polovico besed, in ko je godrnjal češčenemarije, ni mislil ne na Mater božjo in ne na svojo žalost, temveč na krčmo. Pod pa je slonel, tiščal je lica v pesti in je mežikal: ”Bratec, saj te poznam!