nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako se je useknil Peter Mozolec/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Zadosti je in veliko za človeka, da ponižno zajame le senco to lepote, zadosti in veliko je, da pokaže vijolico, ki jo je bilo izpod prsti poklicalo nebeško sonce, namesto da bi pehal svoje oči v pogubo in jih obračal lahkomiselno v sonce samo ... Visok in raven, z umerjenim korakom, tako da je trebuh pod pisanim telovnikom le prav narahlo in zelo spodobno pocincaval, je stopal gospod Mozolec skozi prostrano kavarno in vsi pogledi so šli verno za njim, kakor plavajo pokorno svetle ribe za ponosno ladjo. Ko je prišel do gosposke mize pod ogledalom, je s priljudno kretnjo privzdignil suknjo ter sedel v široko naslanjačo, ki je bila pač od začetka in zmerom pripravljena zanj in mu je bila celó nekoliko podobna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani