nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako se je useknil Peter Mozolec/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
...“ Kdo bi si predrznil upodobiti gospoda Mozolca v njegovi slavi? Poletno sonce samo bi mu ne moglo dati žarkov dovolj že za obraz, za ta čista,, polna lica, od notranje radosti in globokega zadovoljstva prijetno razgreta; in kje je košata brada, skrbljivo pristrižena, s srebrnimi in zlatimi nitkami prepletena; kje bleščeči ovratnik, kje široka vijoličasta pentlja z biserom tako žarečim, da se oči sramežljivo povesijo pred njim; kje pisani žametni telovnik in kje zlata verižica, ki se pod temiin takimi krasotami vije svetla nizdol po lagotno vzbočenih klancih, kakor se vije bistra Kokra pod Grintovcem; in kje nazadnje te roke, tolste in nežne obenem, od katerih lije, iz vsakega prsta posebej, obila blagodat na žejno zemljo? Ni ga umetnika, ni ga, ki bi s čopičem, z dletom ali s peresom drugim ljudem do kraja in po pravici dopovedal, kar so gledale kakor v ognjenem oblaku njega omamljene oči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani