nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako se je useknil Peter Mozolec/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Vsa beda, vse trpljenje, vse ponižanje se kakor mokra prst še drži suknje, rok, lic in las, ali srce je že oprano, komaj čaka, da zavriska ter se pridruži svatom. Tako željno je bilo luči, da mu je odrešenje že kresnica v grmu; prikazalo se je znamenje, torej je luč, zares je, kjerkoli, pomlad je, mladost je, veselje; glorija in izveličanje; kar je kljuvalo, šepetalo na dnu v najgrenkejših urah, niso bile sanje, ni bilo blodno upanje bolnika, temveč je bila zvesta obljuba, ki se bo zdaj, prav zdaj, v tem trenotku, slavno dopolnila. In v kavarno je stopil gospod Mozolec.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani