Spominjala se je takega večera, bilo je že dolgo: samó zvonili so še iz daljave slovesni božični zvonovi, glasile so se vesele pesmi, prijazni, smehljajoči, prazniško oblečeni ljudjé so sedeli za mizo ter se prijateljsko razgovarjali... Vse je bilo takó čisto in neomadeževano... Opazila je debele in surove poglede Dorerjeve in vznemirjali so jo; ozrla se mu je plašno in sramežljivo v brkati obraz, hotela bi mu reči prijateljsko, da bi ne slišal nihče: ”Ne danes, danes ne!