A sonce je žgalo neprestano, rezalo je v obraz, kakor z nožem.
Da bi imel zdajle kapljo vode... ne kapljo, poln korec; nagnil bi in izpil; mrzel korec, kapalo bi prijetno od njega, razlivalo bi se hladno ob ustih, morda bi zdrknilo par kapelj, mrzlih, veselih, za ovratnik in po prsih dol... V želodcu ga je tiščalo; tudi jedel bi, hruške, jabolka... domislil se je svetlih, rumenih marelic, ki jih je videl prejšnjidan na trgu pri branjevki.