Bilo mu je skoro prijetno, kot da bi sedel ob zimskem večeru toplo zavit ob razbeljeni peči. Hodil je s trdimi, enakomernimi koraki; odrevenele roké niso čutile težkega bremena; zmerom še se je zibal križ visoko nad procesijo, vzdigal se in nižal, kakor je stopal. Glava mu je bila polna lepih misli.