Zasmilila se mu je mati, ki je takó slaba in bolehna in ki nikoli nič ne jé. Svoj kruh spravlja za, ki je še neumna, a záse odščipne drobtino, ki bi bila komaj za mravljinca, pomoči jo v vodo - in to je njena večerja; se je paralo srce, kadar jo je videl, kakó je gledala objokana, vsa v strahu, kakor tič, če ga zgrabi trda pest in ga tišči za vrat. bi ji kaj rekel, ali če se je stisnil k nji, se je zajokala še bolj in kakor od svinca so kapale solze na obraz in na roké.