Imena svetnikov, ki so jih peli hripavi, žejni glasovi, so umirala v razpaljenem zraku in ni bilo vetra, da bi jih nosil v daljavo in da bi se potem tam kjé vzbudilo drevje in bi zašumelo, poslušalo... je bil žejen, lačen in truden in mislil si je, koliko časa da bo to pač še trpelo. Ta dolga, mrtvaška, pusta procesija... ta revščina, to dolgo, mrtvaško, pusto življenje, brez veselja, brez kruha.