Ko se je poslovil učitelj, se je zavedla velike, neprijazne noči, neskončne samote, ki je molčala vsenaokoli, do neba. Vsa luč je bila ugasnila in ni še bilo zvezd, komaj, da je trepetala nizko nad obzorjem plaha. Globel je spala, samo časih je pomežiknilo rdeče okno, polzaprto, zaspano oko.