Svetle poti so se križale po dolini, so se vile v hrib, toda vse poti so bile prazne, mrtve, nikjer se ni prikazala senca samotnega popotnika. In je začutila v srcu veliko osamelost in malodušnost; stala je nenadoma majhna in sama sredi neskončne tujine in nikogar ni bilo, da bi ga prašala za pot.
Priti bi moral od one strani, od hriba dol, kjer se izlije pot iz gozda ter se vije v belih ovinkih preko travnikov in polja proti fari.