Svetloba je bila mirna, srebrna, kakor živo vzplamtela mesečina. Svetle poti so se križale po dolini, so se vile v hrib, toda vse poti so bile prazne, mrtve, nikjer se ni prikazala senca samotnega popotnika. In je začutila v srcu veliko osamelost in malodušnost; stala je nenadoma majhna in sama sredi neskončne tujine in nikogar ni bilo, da bi ga prašala za pot.