Zunaj jo je pozdravilo sonce, plameneče sredi neba; vsa se je lesketala v beli svetlobi; toliko je bilo luči, da je napolnila vso dolino do vrha ter se razlivala kakor silno šumeča reka v ravan.
Hanco je bolela ta svetloba, hitela je, da bi ji ubežala. Vsi drugi, ki so se vračali v globel, so bili že visoko na hribu, skoro že na vrhu; zableščala se je časih rdeča ruta, pisano krilo je vzplamtelo v soncu.