Komaj za hip so se srečale oči in so se povesile. Zašumelo je nad njim visoko bukovje, pot se je izgubila v; še senca ob ovinku, na jasi, zašuštelo je še listje pod korakom, razkrhnila se je veja -- in nikogar več; tam je gozd, teman in velik, zamolklo šumeč do obzorja ... se je vračala v dolino. Tam pod njo, do hriba in na oni strani do bleščeče, neizmerne ravní, do neba -- vse sama luč.