In ko sta gledala dol, v pomladansko svetlobo, obadva žalostno osamljena, sta občutila v istem hipu: vse tuje, nedosežno ... Podala sta si roko, stala sta mirno, nista si upala pogledati drugi drugemu v obraz, dasi so hrepenele oči; da bi se srečale, bi se zasolzile v istem trenotku in srce bi upadlo.