Držala sta se za roko; obe roki sta bili topli in sta se oklepali tesneje nego kdaj poprej.
Na hribu so strepetale medle, zaspane luči; z mežikujočim, neprijaznim očesom se je ozirala nanja vas v zadehlem poluspanju. Šla sta ji nasproti, oba majhna in slaba, v potrtem srcu daljno in nerazločno upanje.