Večer za večerom, predno je upihnila luč, je brala njegovo pismo in zmerom večja je bila njena bojazen ... Kakor da bi ležal človek na postelji, ves že suh in bled, odpiral mukoma motne trudne oči ter se poslavljal ... Zaspala je in sopla nemirno, veter je bil zunaj in je nalahko stresal okno, prišel je bil nenadoma preko hriba in je zdramil nočne sence.