Kadar je delala, se je roka tresla in je padala trudna v naročje, oči so strmele skozi okno. Večer za večerom, predno je upihnila luč, je brala njegovo pismo in zmerom večja je bila njena bojazen ... Kakor da bi ležal človek na postelji, ves že suh in bled, odpiral mukoma motne trudne oči ter se poslavljal ...