Nemirno, zmerom bolj nestrpno je bilo njeno srce, -- kakor človeku, ki je bil že vse ostavil za sabo, poslovil se od doma in od prijateljev ter čaka na peronu dolge in puste ure, a vlaka ni.
Kadar je delala, se je roka tresla in je padala trudna v naročje, oči so strmele skozi okno. Večer za večerom, predno je upihnila luč, je brala njegovo pismo in zmerom večja je bila njena bojazen ...