Kakor seničje perje sem nosil to breme; še breme ni bilo in smejal sem se nezgodi, kakor da bi se bil spotaknil v razposajenem teku ... Ti si se odvrnila od mene, sam sem ti ponudil roko v slovo -- in ohromele so mi noge, težko mi je klonila glava. Ker so bile moje misli čemerne, je bilo zmerom bolj čemerno in pusto moje življenje.