Čutil je komaj zavedno, da se ne poslavlja samo od, male, otroške -- da se poslavlja ob tej uri od nečesa lepega, za zmerom izginulega ... Lepa je pot, v čudovite višave se vzpenja; toda glej: noga, ki je hodila že tako veselo, se je nenadoma ustavila, oči so se orosile in so se ozrle v dolino ... Tiho je tam ... tiho ... mirno ... ”Zbogom, -- morda se še vidiva kdaj ...“